Bidermajer je v Sloveniji eden najpogostejših starinskih slogov, zato je na trgu tudi veliko kasnejših posnetkov iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Ti niso nujno slabi, a imajo drugačno vrednost. Tukaj je nekaj stvari, ki jih vedno pogledamo najprej.
Poglejte v predale
Originalni predali so sestavljeni z ročno rezanimi lastovičjimi repi, ki so nekoliko neenakomerni. Strojno rezani spoji so popolnoma enaki in pogosto bolj gosti. Dno predala je iz masivne deske, ki je zaradi krčenja lesa pogosto razpokana — to je dober znak.
Furnir in podlaga
Furnir iz prve polovice 19. stoletja je debelejši (1–3 mm), saj je bil rezan z žago. Na robovih, kjer je odstopil, lahko vidite njegovo debelino. Podlaga je običajno iz smreke ali bora.
Politura
Šelak, nanesen z blazinico, daje globok, topel sijaj, ki se pod prstom zdi skoraj mehak. Sodobni laki so bolj enakomerni in »plastični«. Pozor: tudi originalni kos je lahko kasneje prelakiran — to zmanjša vrednost, a ga ne naredi ponaredka.
Kovina in ključavnice
Ročno kovani žeblji imajo nepravilno, štirioglato glavo. Ključavnice so pritrjene z ročno narezanimi vijaki, ki niso popolnoma centrirani. Novejši vijaki s križno glavo so jasen znak kasnejšega posega.
Če niste prepričani, nam pošljite fotografije notranjosti predala, hrbtne strani in spodnjega dela — v treh dneh vam brezplačno povemo, kaj imate.